Zvrst: Novosti

Skrito v snegu je prvi del nove serije. Hanna se začasno zaradi zasebnih težav in nesporazumov v službi preseli v Are. V zimskem središču se naseli v sestrino počitniško hiško prav v času, ko v hudem mrazu izgine mlado dekle. Amanda in prijateljica Ebba se odpravita na zasebni žur, vendar je zabava ušla z vajeti, Amanda je ponoči odšla z zabave, nihče ne ve kam. Domačini v okviru iskalne akcije organizacije Pogrešani najdejo rdečo rutko. Hanna Ahlander se poveže s krajevno policijo in skupaj z inšpektorjem Danielom Lindskogom se lotita preiskave. V navidez varnem kraju se skrivajo temne zgodbe povsem običajnih ljudi. Kompleksni odnosi in stopnjevanje napetosti so pravi receprt za še eno skandinavsko kriminalko.

Na tečaju preiskovanja krvnih madežev Taras Birsa v novoodkriti jami naleti na truplo, ki leži na kupu kosti – tihih pričah povojnih pobojev. Kdo je zadnja žrtev … in zakaj je končala med okostnjaki preteklosti?

Mlada ženska, naveličana hrupa in pravil, si zaželi nekaj nemogoče preprostega: postati mama – sama, po svojih pravilih. Zdi se, da v mestu to ne bo mogoče, zato zapusti človeško mravljišče, vzame kar potrebuje, in izgine. Na podeželju, nekje na koncu makadama, se zateče v odmaknjeno, napol razpadajočo hišo, v tišino in delo. Uči se od pastirja, ponoči rešuje jagnjeta, podnevi streže, čisti, pobira priložnostne zaslužke in preizkuša meje svojega telesa. Moške srečuje kot tujce. Vse, kar ni bistveno, odpade.

Drugi roman Gaëla Faya, avtorja nagrajene Male dežele, skozi usodo štirih generacij naslika pretresljivo ruandsko zgodovino.

Monotonijo Milanovega pariškega vsakdana nekega dne pretrga nepričakovan prihod malega Clauda, »bratranca« iz Ruande. A ravno, ko se Milan privadi njegove družbe, deček ponovno izgine, starši pa ob sinovih vprašanjih molčijo. Mamina rodna Ruanda ostaja skrivnosten kraj, ki se občasno pojavlja le v televizijskih poročilih o vojnih grozotah, dokler se Milan kot mladenič ne odpravi obiskat svoje oddaljene družine. Tam odkrije svet, poln zamolčane preteklosti, pa tudi hrepenenja po odrešitvi. V deželi, ki si po genocidu skuša zaceliti rane, med ljudmi, ki si prizadevajo za dialog, odpuščanje in spravo, najde Milan svojo prihodnost.

Gre za čustven roman, kjer mora iti včasih vse narobe, preden je spet vse prav … Diana O’Toole je na pravi poti. Poročena bo še pred tridesetim letom, zadnjega otroka bo imela najpozneje pri petintridesetih in preselila se bo v predmestje New Yorka, ves čas pa se bo vzpenjala po poklicni lestvici v neusmiljenem dražbenem svetu umetnin. Ni še zaročena, ve pa, da jo bo fant Finn, specializant kirurgije, zasnubil na njunem romantičnem oddihu na Galapaškem otočju – le nekaj dni pred njenim tridesetim letom. Ravno prav. Potem pa se v mestu pojavi virus, ki se je zdel neskončno daleč, in na predvečer njunega odhoda ji Finn sporoči: V bolnišnici morajo za delo poprijeti vsi. Ne more oditi.

V zbirki liričnih biografskih pripovedi so glavne junakinje resnične ženske iz kulturne zgodovine, rdeča nit, ki jih povezuje, pa je mit o Orfeju in Evridiki kot arhetip vsake ljubezenske zgodbe. D‘Avenia si izposodi njihova življenja (in življenja tistih, ki so jih ljubile) kot izhodišče za razmislek o naši temeljni krhkosti – pa tudi možnosti odrešitve.

Kako živeti, ko se življenje konča? Kdo sploh sem brez moža, brez otroka, brez službe? Odličen roman z veliko mero rahločutnosti raziskuje žalovanje, krivdo in možnost, da si človek po veliki izgubi znova ustvari svet,  svoje »tretje življenje.

Kakšno je bilo življenje med italijansko okupacijo Slovenije, kako so ga doživljali najbolj ranljivi in nedolžni?

Zgodba iz obmejnih krajev severne Primorske spretno pregiba meje med resničnostjo in fikcijo, med legendo in spominom, v razbiranju razlik med vsiljeno in pravo identiteto. Volkuljin sin odrašča v surovem okolju tridesetih let prejšnjega stoletja, ko se je po teh krajih fašizem že dodobra razpasel. Naslov se navezuje na volkuljine sinove, fašistično organizacijo, ki je novačila otroke med šestim in osmim letom starosti, lahko pa ga razumemo tudi dobesedno, saj mali Srečko morda ni čisto tak kot drugi otroci …

Generacijska knjiga in rahločutna oda prijateljstvu. Mlade junake, pogosto ujete in izgubljene med vsakdanjikom in sanjami, povezuje in žene želja po ljubezni, ki se jim, čeprav je tik za vogalom, nenehno izmika.

Bila sem jezero je prvenec Aiko Zakrajšek, zmagovalke Festivala mlade literature Urška 2024. Gre za poetično zbirko, ki bralca vodi skozi stanje notranjega zaznavanja, samote, sprememb in ponovnih zorenj.

Avtorica s premišljenim in občutljivim jezikom gradi podobe, ki odsevajo intimne prehode in notranje slike — od utripa telesa do širših metafor, ki kažejo na večplastnost izkušenj in odnosov. Ta zbirka ni le niz pesmi, ampak premišljen razmislek o tem, kako se doživlja, sprejema in prepleta lastna notranjost s svetom okoli nas.