Zvrst: Dobre knjige

Korporacije, ki proizvajajo izdelke, ki (lahko) neposredno vplivajo na zdravje pomembnega dela prebivalcev ter so v neki deželi posledično in dolgoročno povezane z nivojem in kakovostjo javnega zdravja (ter izdatki zanj), je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje. Heineken je globalna prehrambena korporacija in proizvajalec piva, ki je pred nekaj leti tudi v Sloveniji prevzela največja pivovarska podjetja ter s tem postopoma začela diktirati poslovno in družbeno politiko (preko oglaševanja svojih izdelkov itn.) glede promocije alkohola pri nas. Ta je v zadnjem času pogosto na samem robu veljavne zakonodaje. Je to izjema ali morda standarden način poslovanja, na katerega deluje to podjetje tudi na kakšnem drugem trgu?

Raziskovalno natančna, presunljiva ter v obliki fascinantnega globalnega žurnalizma napisana knjiga Heineken v Afriki, ki jo je ustvaril pronicljivi in prodorni nizozemski novinar Olivier van Beemen, nam podaja nedvoumno stališče: Heineken je podjetje, ki se za doseganje svojih poslovnih ciljev, torej maksimizacijo dobička, ne ustavlja pri sredstvih, ki so potrebni zanj. Primer njihovega poslovnega širjenja in poslovanja v Afriki jasno pokaže, da je Heineken na tem kontinentu načrtno kršil človekove pravice, se zatekal h korupciji na najvišjem nivoju, se izogibal davkom, spolno zlorabljal zaposlene, z nepoštenimi metodami uničeval male pivovarje in podobno.

Po objavi na Nizozemskem je knjiga Heineken v Afriki zbudila velik odmev ter spodbudila tudi prepotrebno debato v parlamentu o poslovnih praksah tega gospodarskega velikana, ki se je razširil po vsem svetu in s katerim živimo tudi v Sloveniji. Zaradi angažirane globine obdelanega področja je bila knjiga že prevedena v več evropskih jezikov. Knjigi so dodane tudi obsežne opombe, literature ter stvarno ter imensko kazalo.

Samotni junaki kratkih zgodb so upanje na svetlejšo prihodnost najverjetneje že opustili, a avtorica jih najde v na prvi pogled nepomembnih, zato pa toliko bolj povednih trenutkih, ki za hip nakažejo možnost sprememb. Kako bo na pogled bleščeča premožna družina prenesla obisk levičarskega hčerinega izvoljenca? Svetovljanska ženska srečanje z morebitnim najemnikom, ki prihaja iz Sirije, ali s šovinističnim kmetom, ki prodaja drva? Avtorica z nekaj potezami (in z obilo črnega humorja) zariše ozadje likov, ki jih vsakodnevno srečujemo na ulici. Dobra literatura nam razkrije to, kar smo že od nekdaj vedeli, pa nikoli prepoznali.

Jules, najmlajši od otrok, ki tla pod nogami išče pri punci Almi, je glavni junak zgodbe. Njun odnos, ki ga spremljamo od dijaških let do odraslosti, se kot ljubezenski odnos para uresniči šele po 30. letu. Šele ko se poročita in postaneta starša, se vez med njima poglobi, Julesovo življenje pa postane bolj kompleksno.

Glavni junak se ves čas zaveda, da se vsakomur zgodi nekaj hudega. Zato se odloči, da bo svojemu otroku omogočil stabilno in mirno življenje, hkrati pa ga tudi naučil, kako izplavati iz vsake krize.

Wellsovi junaki so vedno znova neprizanesljivo postavljeni pred hude preizkušnje (nesreče, izguba bližnjih, zavrnitve, neplodnost …) in čeprav konec tega čustveno izjemno nabitega romana ostaja odprt, simbolično nakazuje svetlejšo in lepšo prihodnost.

Wells je za subtilno in tekočo zgodbo O koncu žalosti, ki jo je pisal kar sedem let, prejel evropsko nagrado za književnost. Velika nemška uspešnica, ki se je več kot 80 tednov obdržala na lestvici najbolje prodajanih knjig, neodvisni knjigotržci pa so ga razglasili za najljubši roman leta, je prevedena že v 31 jezikov.

Roman Bettine Wilpert je prejel številne nemške literarne nagrade, med drugim dve nagradi za prvenec leta in nominacijo za nagrado Clemens-Brentano. Deležen je bil enoglasnega kritiškega odobravanja ter množičnega bralskega odziva. V svoji formi je eksperimentalen: različni glasovi nam pripovedujejo različne okruške iste zgodbe o Anni in Jonasu. Anna pravi, da je bila posiljena, Jonnas pravi, da je na spolni odnos pristala. Njuni prijatelji se morajo odločiti, komu bodo verjeli.

Roman opisuje, kakšne posledice ima posilstvo za žrtev, storilca in njuno okolico, ter pokaže, da največkrat verjamemo tistemu, čemur bi radi – ne tistemu, kar je res. Roman ujame izjemno mero med komunikativnostjo in večplastnostjo: po eni strani prikazuje lahkotnost poletja študentskega življenja, polnega spogledovanj, tračev in obetov prihodnosti, po drugi strani pa pokaže, kako najgloblje razpoke zlahka zarežejo tudi sredi popolne poletne noči.

Ko nekega avgustovskega dne na kamčatski obali izgineta dve deklici, sestri, policijske preiskave kmalu zajamejo bližnjo in širšo okolico in pretresejo malo mesto. Med brezplodnim poizvedovanjem, ki se vleče vse leto, se pred nami nizajo različne ženske zgodbe, vsaka tako ali drugače povezana z izginotjem. Mesec za mesecem, košček za koščkom gradijo pisani mozaik raznolike kamčatske družbe, obenem pa pletejo mrežo tesno povezane ženske skupnosti, ki nazadnje preraste okvire tega skrivnostnega končka sveta.

Vrhunska umetnica pri osemdesetih letih dobi prvo biografijo, ki jo piše skupaj z Matejem Šurcem. Sledimo njeni življenjski in ustvarjalni poti, od najzgodnejših dni, kamor seže prvi spomin, do danes. Poznamo njena dela; poezijo, pravljice, šansone, nje pa ne. Bežanja v otroštvu, iskanja v odraščanju in zavestna odločitev o neizprosni samosti v zrelih letih. Knjiga izniči doslej znane stereotipe o Svetlani Makarovič. V resnici je še hujša!

Knjiga, ki jo je oblikoval Boštjan Pavletič, vsebuje tudi več kot 50 fotografij ter bibliografijo del Svetlane Makarovič.

Cerkev je tipična Demšarjeva kriminalka tipa kdo je storilec. Zločini se ponovno dogajajo v avtohtonem slovenskem okolju, v Mariboru s širšo okolico, v Prekmurju, na avstrijskem Koroškem in fiktivni vasici Vodnjaki, kjer, vsaj tako je videti, domuje posebne vrste zlo. V romanu nastopajo vsi glavni liki Demšarjevih romanov (Martin Vrenko, Ivana, Breznik, Miloš, Nika, Drago, Kralj, Levstek in drugi). Deseti, jubilejni Demšarjev roman je obsežnejši, zgodba še bolj kompleksna, zastranitve še bolj presenetljive. Avtor nas posrka v zgoščeno dogajanje in drži v napetosti tudi, ko se posveča odnosom med glavnimi stalnimi liki in njihovi karakterizaciji. Zaplet, ki sproži dogajanje, je umor visokega cerkvenega dostojanstvenika. Še preden se kriminalisti pošteno lotijo dela, sledijo novi umori in kriminalna dejanja. Preiskava se giblje med brskanjem po finančnih mahinacijah mariborske nadškofije, političnimi soliranji tožilca Levstka, trenji med tožilstvom in kriminalisti ter med osebnimi motivi več posameznikov, ki s cerkvijo niso povezani. Ob osnovni pripovedi Demšar tudi tokrat odpira številne družbeno aktualne teme. Skrajno napeto in intelektualnih izzivov polno branje na poti do razrešitve nadvse zapletenega primera.

Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, najbolj znani stripovski junaki Mikija Mustra, v novi zbirki zaživijo v barvah. Tretja knjiga vsebuje zgodbo Prazvitorepec.

Ko se v bogato ameriško sosesko, ki je raj za premožne družine, vseli Mia Warren z najstniško hčerko Pearl, se hitro zamajejo temelji družinskega ravnovesja. Elenina uporniška hči Izzy je očarana nad Mio, ki je tako drugačna od njene konservativne mame; Pearl po drugi strani pritegne občutek stabilnosti, ki veje iz doma Richardsonovih. Ko se Elenini prijatelji spustijo v boj za skrbništvo dojenčice kitajsko-ameriških korenin, se mesto razdeli na dva tabora, Mia in Elena pa se znajdeta na nasprotnih straneh. Eleno začne skrbeti, kaj ima Mia za bregom, in njena sumničavost preraste v obsedenost, ki bo nazadnje njeni in Mijini družini prizadejala nepopravljivo škodo.

Skozi prizmo osrednjega zapleta – borbe za skrbništvo dojenčice – roman Prikriti plameni odslikavajo tudi dinamiko družinskega življenja, medrasne odnose in zavajajočo popolnost ameriških predmestij. Vrhunsko napisana zgodba s pronicljivo opisanimi karakterji, tekočim besedilom in izjemnim slogom, bralca ves čas premetava z enega brega na drugega, da tudi sam spreminja stališče. To je tiste vrste knjiga, ki bralca tako pritegne, da jo lahko odloži šele, ko prebere zadnjo piko.

Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri je prva knjiga svoje vrste pri nas. Je zbirka žanrsko zelo raznolikih besedil, od parodije na ocenjevanje restavracij, do nežnih proustovskih utrinkov o izgubljenem času, mehke pornografije, biografskih študij zanimivih osebnosti in pravljice o tem, kako je biti prikolica, ki v depoju čaka na svoje lastnike.

Če ste ljubitelj preverjenih turističnih destinacij in vas navdušujejo uveljavljene znamenitosti, se vam Blodnik po Istri ne bo zdel niti malo uporaben.

Blodnik blodi ne le v prostoru, temveč tudi v času. Pogosto pa niti ne loči med resničnostjo in fikcijo – kar je njegov največji adut, saj se mu tako podaljša rok uporabe malone do neskončnosti.

Sicer pa bo bolje povedal prekaljeni novinar in pisec potopisov, Ervin Hladnik Milharčič: “Če bomo na pot vzeli samo sončna očala, kreditno kartico in eno knjigo, naj bo knjiga Blodnik po Istri. Z njo se bomo izgubili že za prvim ovinkom, veličastno zašli in ne bomo več znali nazaj domov. Ena tistih knjig, s katero ti izgubiš smer, pot pa najde tebe.”