Švedska pisateljica Astrid Lindgren (1907–2002) ni samo avtorica večnih klasik, kot so Pika Nogavička, Ronja, razbojniška hči in Brata Levjesrčna, ampak je imela tudi navdihujočo življenjsko pot, o kateri je danski avtor spisal po splošnem mnenju najboljšo biografijo, v kateri je popisal njena nemirna in uporniška najstniška leta, zgodnjo poroko, materinstvo, poklicno pot na področju založništva in družbeni angažma, osvetli pa tudi, kako njeno življenje odseva v knjigah, ki jih je napisala.
Nova knjiga Mihe Šaleharja je zbirka kolumn, ki so od leta 2022 izhajale v časopisu Delo.
Kako naravnamo kompas, da v kakofoniji algoritmov uvidimo, kam teče tok zgodovine? Na primer tako, da pozornost usmerimo v brezno niča, v čudni prostor premisleka, kjer se porajajo misli, ki jih Miha zapisuje, in skupaj z njim poskušamo doumeti, kaj se pravzaprav dogaja pod površino informacijske karoserije sodobnega sveta.
V svojem značilnem slogu, polnem ironije, samoironije in ostrega humorja, avtor razmišlja o družbi, vsakdanu in sebi. Šaleharjev pogled na svet je enkraten: vedno nekoliko ob strani, a hkrati na točki, kjer nas najbolj zaboli – ali nasmeje.
Catina družina se preseli zaradi bolezni sestrice Maye, ki trpi za cistično fibrozo. A v novem kraju naj bi strašili duhovi. Cat je zgrožena, Maya pa navdušena in jih želi spoznati.
Raina Telgemeier je ustvarila čudovito in ganljivo zgodbo o pomembnosti družine in prijateljstva in kako nam to vliva pogum za kar smo bili prepričani da je nemogoče.
Je zvezd lahko preveč? Ja, tistih na spletu že, kar sčasoma spozna tudi Dina, ki vse bolj tone v odvisnost od zaslonov. Ali obstaja kaj takega, kot je biti rojen pod srečno zvezdo? Filip verjetno že ni bil, ker mora sam skrbeti za hudo bolno mamo, od katere vsak dan ostaja manj.
Preveč zvezd je ganljiv roman o odpiranju življenju, ki se loti tako tem, ki večini mladostnikov (na srečo) najbrž niso najbližje, a so zato še kako zanimive, kot tudi takih, ki močno zadevajo njihova življenja.
Pripoved o švedskem mestecu, ki mu ni lahko: brezposelnost, mladi se odseljujejo, še mestno knjigarno morajo zapreti. Huje ne more biti!
Ganljiva pripoved o vdovi Lisi Vidmar, ki se v poznih letih sama odpravi na potovanje v Pariz, da bi se soočila s svojo preteklostjo: otroštvom v Franciji v družinski klobučarski delavnici, spomini na dedka entomologa in neizrekljivo izkušnjo druge svetovne vojne.
Pomoč upokojene stevardese Évelyne in njene hčerke Marion odpre prostor za nežno prepletanje treh generacij in razkritje sveta spominov, skritih bolečin in neizrečenih skrivnosti.
Mala Lisa je roman o tem, kako zgodovina oblikuje posameznika – in kako lahko tudi pozno v življenju odkrijemo novo prijateljstvo, smisel in moč, da izgovorimo, kar je bilo predolgo zamolčano.
To je zgodba o izgubljeni pesmi, dveh velikih rekah in treh izjemnih življenjih, ki jih povezuje – ena sama kapljica vode.
V ruševinah Ninive, starodavnega mesta v Mezopotamiji, ležijo v pesku fragmenti davno pozabljene pesmi, Ep o Gilgamešu.
V viktorijanskem Londonu se na bregovih umazane Temze rodi izjemen otrok. Arthurjeva edina možnost za pobeg iz revščine je njegov briljanten spomin. Ko mu njegov dar prinese mesto vajenca v tiskarni, se Arthurjev svet odpre daleč onkraj barakarskih naselij, ena knjiga pa ga kmalu popelje čez morje: Ninive in njeni ostanki.
V Turčiji leta 2014 Narin, jazidsko dekle, ki živi ob reki Tigris, čaka na krst z vodo, prineseno iz svetega kraja Lalish v Iraku. Slovesnost je kruto prekinjena in kmalu morata Narin in njena babica potovati čez vojno razdejano ozemlje v upanju, da bosta dosegli sveto dolino svojega ljudstva.
Leta 2018 se v Londonu razbitega srca hidrologinja Zaleekhah preseli na hišico na reki Temzi, da bi pobegnila iz razpadlega zakona. Zaleekhah predvideva življenje brez ljubezni in smisla – dokler nepričakovana povezava z njeno domovino ne spremeni vsega.
Rdeča nit tretjega romana Zorana Predina z naslovom Cirkus Astralis je misel, da duša, ki spije premalo vode iz reke Lethe, prestaja kazen za grehe iz preteklega bivanja.
Vili se kot Shaukat El Telassani rodi v Damasku, oče ga, še ne desetletnega, iz neznanih razlogov loči od družine in odpelje v Palestino, kjer postane Jichak Hillel. Odločen, da se bo boril proti fašizmu in nacizmu, se na zadnji dan leta 1941 prijavi v Britansko armado. Pred nami je njegov dnevnik, dnevnik o vojaškem življenju pa tudi o iskanju ljubezni, občudovanju narave, iskanju svojega mesta v svetu. Kot vojak pride Vili vse do Italije, kjer že začne poganjati prve drobne korenine. Nato pa se mora s koncem vojne vrniti v domovino. Čez dobro leto se vrne. Z ladje, ki pluje proti Reki, uzre svojo ljubljeno Italijo. Ustali se v Kopru kot Vili Telassani in si ustvari družino. O svoji zgodovini nerad govori – za njim pa ostane drobna črna knjižica, njegov dnevnik.
Dvanajst zgodb o dvanajstih različnih ženskah. Druži jih hrepenenje po boljšem življenju, verjamejo, da obstaja nekaj več od golega preživetja.