Kino: Janis Joplin: Otožno dekle (glasbeni dokumentarni film)

Janis Joplin se je v zgodovino zapisala kot ena ključnih osebnosti glasbene in kulturne revolucije šestdesetih. Toda kdo je bila, ko je za odrom odložila svojo iskrivo, energično, na videz neobremenjeno odrsko persono? Amy Berg s pomočjo Janisinih prijateljev, sodelavcev, družinskih članov, ljubimcev in zbirke zelo osebnih pisem, ki jih je pisala svojim najdražjim, izriše kompleksen portret bistre, občutljive, a tudi ranjene in globoko osamljene duše, ki je na odru iskala le eno: ljubezen.

Ganljiv, poglobljen portret »prve dame rock\\\'n\\\'rolla«, glasbene ikone, ki je na odru izpela lastno bolečino in s svojo nekonvencionalno držo tlakovala pot sodobnim glasbenim upornicam.

»Iz pogovorov z družino, prijatelji, člani glasbenih skupin in ljubimci veje ton nežnosti in spoštovanja. Vsi so vedeli za Janisino nenasitno potrebo po ljubezni. To je bila gonilna sila njenih kariernih ambicij. Pred nami se izriše mehka ženska. Glas, s katerim je pela, je morda res zvenel, kot bi po duši drgnil z brusnim papirjem, toda glas, s katerim je govorila, je bil blag in uglajen. /.../ Amy Berg je prepoznala ter v ta tragični in navdihujoči dokumentarec pogumno prelila neotipljive občutke hrepenenja.«

- Sophie Monks Kaufman, Little White Lies

»Če dokumentarec Janis Joplin: Otožno dekle kaj čudovito prikaže, potem sta to prekipevajoča ljubezen do življenja in občutek radosti, ki je puhtel iz vsake pore te pevke s privihanim nosom. V skupinah, v katerih je pela, fantov ni zasenčila le zato, ker jih je prekašala v glasbeni nadarjenosti – to je bilo /.../ povezano tudi z njeno čisto živalsko privlačnostjo.«

- Lee Marshall, Screen Daily

»Čeprav Amy Berg umesti Janis Joplin v njen čas, ga niti ne idealizira niti demonizira niti ga ne poskuša pojasniti. /.../ V veliki meri je naloga, da opiše ta svet in svoj prodor v njem, prepuščena Janis sami – v pismih, ki jih z ravno pravo mešanico moledovanja, uvida in ošabnosti prebira Chan Marshall, poznana kot kantavtorica Cat Power.«

- Robert Lloyd, Los Angeles Times

»Amy Berg vlogo pripovedovalke, ki prebira pisma Janis Joplin, zaupa Chan Marshall /.../. Marshallova svojega branja ne \\\'odigra\\\', ampak – z blagim južnjaškim naglasom in očitno povezanostjo s snovjo spričo dejstva, da je tudi sama ženska performerka – preprosto pusti besedam in občutkom, da govorijo sami zase. To pomaga ustvariti vtis, da povezovalni glas in zorni kot filma kljub množici govorečih glav vendarle pripadata Janis Joplin, in da sta to v veliki meri glas in perspektiva izobčenke, ki hlepi po potrditvi.«

David Rooney, The Hollywood Reporter

»Tudi če vam je bila Janis Joplin le približno všeč kot pevka, vam bo po ogledu sočutnega, inteligentnega dokumentarca Amy Berg zagotovo zlezla globoko v srce kot oseba.«

- Stephanie Zacharek, The Village Voice