Kino: Dišalo je po jazzu (glasbeni dokumentarec)

Režija: Katarina Šedlbauer / Scenarij: Ana Kajzer, Katarina Šedlbauer, Vlado Bulajić, Marko Bajželj / 2007, Slovenija / 54 min / GLASBENI DOKUMENTAREC

Zgodba nas popelje nazaj v dvajseta in trideseta leta 20. stoletja, ko so gospodarski razvoj in urbanizacija ter seznanjenost s trendi v zahodni družbi – prek hollywoodskih filmov in gramofonskih plošč – pripeljali do ustanavljanja plesnih in zabavnih orkestrov. Čeprav so slednji v imenu zasedbe pogosto imeli besedo »jazz«, niso vedno igrali jazza, vsaj ne takega, kot ga poznamo danes. Optimizem predvojnega časa, ko je cvetel swing, se je grobo prekinil s prihodom vojne. A jazz s tem ni izgubil zamaha; nasprotno, ker so ga okupatorji prepovedovali, se je swing uveljavil kot simbol antifašizma.

Po vojni se je jazz spet znašel na zatožni klopi, saj ga je nova oblast zaničevala in preganjala. Kljub temu so počasi začele nastajati jazzovske zasedbe ter kasneje, v 50. letih, tudi prve avtorske skladbe. Takrat so pri nas zabeležili tudi prve koncerte ameriških jazz zvezdnikov, med njimi Louisa Armstronga leta 1959. Od leta 1960, ko je na Bledu potekal prvi jugoslovanski festival jazza (danes Ljubljanski jazz festival), si je jazz izboril enakovredno mesto med drugimi glasbenimi žanri in umetnostnimi izrazi. O začetkih jazza in njegovih poteh in stranpoteh v filmu spregovorijo številni glasbeniki in drugi poznavalci, med njimi Miljutin Negode, prvi vodja zabavnega ansambla v Ljubljani, promotor in avtor radijskih oddaj o jazzu Aleksander Skale, zgodovinar Božo Repe, mojster Bojan Adamič in mnogi drugi. Po projekciji bo sledil pogovor z Ano Kajzer, eno od scenaristk in tudi producentko filma, ki je temo nastanka slovenskega jazza obdelala [tudi] v svoji diplomi na Fakulteti za družbene vede.