Osebno
Kako se je skeptik lotil duhovnosti, se soočil s travmatičnimi spomini in izgubil strah pred bližino
Nova knjiga (2022) Mihe Mazzinija je že pred izidom zbudila veliko medijske in javne pozornosti. Knjiga je bila takoj tudi razprodana in pričakovanja pred branjem so bila velika. Kot pravi naslov, gre za zelo osebno izpoved in res, priča smo razpadu ljubezenske zveze med avtorjem in njegovo češko partnerico Lenko. (Tako ime ji določi v romanu.) Če pred tem ravno prebereš Vaculikovo knjigo "Kako se naredi fant", te seveda prešine, da je imel avtor mogoče intenco maščevanja. Čeprav sem in tja obrvi zaplapolajo navzgor, saj so čustva v njem zelo živahna, brbotajoča, tudi tista, bolj jezljiva, želi ostati razumen oz. narediti prav, kar vse je zelo človeško in avtentično. Zazdi se, da je to njegov zadnji poskus, da bi s knjigo pridobil nazaj svojo ljubezen ali zgolj normalno zaključil ločitev. To bo storil tako, da bo analiziral vse svoje življenje in sestavil osebno zgodbo na način, kjer bo razhod lahko videl kot smiselno oz. logično posledico vsega preživetega in kot korak k odrešitvi. Ko bo razumel in se lahko poslovil, bo šele lahko naredil korak naprej. Rojen je bil namreč v disfunkcionalno družino, živel z versko obremenjeno babico in odsotno mamo, oče pa je izginil že pred njegovim rojstvom. Ženski sta ga močno zaznamovali s svojim čudaštvom, sam pa ugotavlja, da si je tudi kasneje in še sedaj v življenju izbiral ženske, ki so mu prinašale "domač" občutek, torej izogibajoče ženske, ženske, ki s sabo niso zadovoljne, ženske, ki so Boga ali ideologijo postavljale pred otroka, ženske, ki odhajajo ... Sam preizkusi mnogo uradnih (psihoterapije), poluradnih (regresije, feng shui, Camino ...) in neuradnih (droge) terapevtskih modelov. Mislim da se predvsem na podlagi psihoterapevtskega znanja sestavi grenka, a življenjska, upam si trditi, zgodba marsikaterega nas, otrok povojno travmiranih staršev, otrok, katerih odrasla telesa so spregovorila in ne dajo miru. Terjajo, da si prisluhnemo. Šele mi smo lahko (ali pa ne) presekali vzorec pri svojih otrokih, Miha jih pri svojih hčerah kot samohranilec vsekakor je, sledilo bo žalovanje za dolgoletno partnerko in dokončno slovo ali pač? Vsak odnos je priložnost za odrešitev. Vsakdo je z nami na poti toliko časa, dokler ne "odigramo" svoje travme še enkrat, jo razrešimo ali pač ne. Knjiga z literarnimi "presežki" ne postreže, a to avtor navede, češ, vem, kako bi lahko naredil Lenko bolj zanimivo, a je ne bom. Je pa to zato bolj kot "dobra" - pomembna knjiga. Pomembna je zaradi opisa poti, ki jo mora prestati travmirana oseba in zaradi rešitev, ki zvenijo bolj kot terapevtski priročnik, kako iz žrtve postati - preživeli. Marsikdo se bo skozi knjigo spoznaval. Vsekakor poučno pisanje za sedanjo "srednjo" generacijo (in druge). Ostanimo iskalci tega, kaj se nam v resnici dogaja, kakšna je naša zgodba in kako lahko naredimo sebe, svojo družino, odnose in posledično svet boljši.